Po dolini teme se razprostira svetloba
Neskončna, ubijajoča, pogled zastira
Kot neutrudljiv vojak v bitki za svobodo
Med oblaki senc si pot vtira
Sledi težkih korakov izginjajo za njo
Ko si v viharju prahu moči nabira
Pred obličjem večnosti za trenutek obtiči
Na odisejadi preprek dvom največja je ovira
Bil si kaplja vode v tej puščavi nemoči
Žarek topline v osrčju ledene gore
Dobra vila sredi trgajoče nočne more
Odeja svetlobe daleč na obzorju
Previdno prekriva ostanke ruševin
Ustvarja prostor za nov začetek
Odganja duhove in puhlice brazgotin.
Zdaj si slap omame ob izviru brez dna
Vihar nežnosti, ki nič ga ne ustavi
Val hrepenenja, ki tvoj dotik ga pozdravi.
Odstrla sem zaveso neskončnih senc
Odklenila jeklena vrata v ječi dvoma
V snopu svetlobe vidim tvoj nasmeh
Čutim tvoj pogled, kako prodira vame
Tvoje roke, sprehajajoče se po mojem telesu.
Sleciva oklep strahu, ki naju utesnjuje
Odvrziva v kožo vrezane okove
Morda lahko skupaj zgradiva trdne mostove.