Preveč ljudi, preveč željá za eno
življenje kratko privezujem nase;
krojim nespretno dneve, burne čase,
doseči skušam vejo spet zeleno.

Jesen po poti listje je posula.
Šelest poslušam, sklanjam se, kostanje
pobiram, ko prešine me vprašanje:
sem čevlje prevelike si obula?

Po tlaku spolzkem pete topotajo.
Za vse probleme je rešitev skrita
tam za nevidno miselno ograjo,

zataknjena med kockami granita.
V daljavi slutim zadnjo že postajo,
čeprav mi plesna še igra suita.

modricvet