Veter kodra lepe misli,

na gladini moji in v glavi para,

katerih roke moja temna zelenina spaja.

Težke solze, še težjih misli,

mi veter skozi liste vrbe,

v moje globine, uho, prinaša.

Pijani mož, tam za ograjo,

v noči temni na lice moje, lokvanjev cvetove,

ostanke svoje bolne duše zvrača.

Mirne sreče, odsevam obraz človeški,

saj le ta, oči daje moji zelenini,

jaz pa dam mu kaplje sreče v veke.

rinalgija