Tišina,

solze, melodija vetra,

ki neutrudno ziblje veje strarega drevesa.

Joče se srce,

trpi od bolečine, samote in brezupa.

Sneg,

sneži,

nalagajo se bele drobne snežinke,

nanjo, zemlji pletejo odejo ...

Postaviš se v čas,

v čas, ki ga ni,

v čas, ki beži.

Še vedno,

kljub temu ostajaš ti!

Kako težko je narediti korak ali dva ...

Prosim, stori ga ...

Stisni dlan,

roko podaj,

srce ogrej ...

Z roko v roki,

s solzo na licu,

z veseljem v srcu ...

Vse kar v tebi leži mu boš povedal tedaj,

ves srečen in smejoč,

ko boš tam, kjer on živi sedaj,

vse srečen in smejoč.

STECI LE KORAK ... KORAK ... KORAK!

Petka