Vsi brsti moje mladosti,
zagnani pomladni potoki
in seno v kozolcih,
prazna polja,
tihi ples megle
in lesk ledenih sveč -
vse je šlo mimo
za zastorom časa,
za sivino dni,
za vezenino
srečanj in poslavljanja.

Zdaj šele,
ko pesem izzveneva
in so pota vedno krajša,
zdaj so se oči odprle
in zdaj slišijo ušesa,
česar niso prej.

Zdaj bi šla
po vseh poteh
in bi na parobek sedla,
predla sončne žarke,
čas odgnala
in ostala del vsega.

Zdaj bi šla,
a so le želje mi ostale.

daya