Razprl si mi zarjavele čeljusti srca,
razpihal meglo ozkogledih kotanj,
kič posesti sem spustil z vajeti
v vsemirje potolaženih sanj.
Razprl si mi zakrnele čeljusti srca,
blodečo mumijo brcnil v pozabo,
otrple trenutke sem umrežil
in jih oleščerbil le s tabo.
urednica
Poslano:
21. 11. 2011 ob 11:47
Spremenjeno:
21. 11. 2011 ob 11:50
Marko, poskušaš povedati nekaj na originalen način, kar je pohvalno, vendat moraš pri tem paziti, da ostane razumljivo in da tudi bralec spozna točen pomen uporabljene besede ali celo neologizma.
To ti pri izrazu "lopniti v pozabo" ni najbolje uspelo. Namreč, ko nekaj lopneš, lopneš po nečem, to je udariš, nenežno potolčeš, da zaropota ... in ne odvržeš.
Včasih kompliciranje pri uporabi izrazov pesmi naredi več škode kot koristi. Pesem preobloži s tem, da ji doda nepotrebni rokokojski kič. Temu včasih rečemo preobloženost, včasih pa preprosto - kompliciranje. No, ne trdim, da je kakšnemu bralcu to celo všeč. Vendar nasplošno velja, da je bolj preprosto tudi lepše.
LP, Lidija
(velja tuidi za tvojo drugo današnjo pesem, morda celo v večji meri)
LP, lidija
Lp, lidija
Pozdravljena, Lidija.
Se strinjam s tabo, "lopniti" sem zamenjal z "brcniti".
Besede so mi enostavno zvenele v glavi in nisem prav nič kompliciral, le zapisal sem jih in se čudil njihovemu rojstvu. Pri ponovnem branju, sem ugotovil, da moram tej pesmi popraviti prva verza kitic, da bo lažje razumljivo "razčeljustenje". Si moram vzeti mal časa.
Druga pesem meni deluje in ne vem, kaj bi tam lahko spremenil. Če imaš kakšen nasvet, bom premislil. Hvala.
Bodi fajn, Marko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Marko Skok - Mezopotamsky
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!