Močna jeza iz narave sili in

z oblaki veje dol do meje,

kjer prebiva sončna sila

v vrtincu plašno postoji

z mislijo, da končno skozi

sebe zmagovito

se dotakne njene lepote

hlad nedopustno se drži,

okoli nje pačevino splete in

je ne izpusti,

dokler ne zasopiha

v tišini zaspi,

do doline se spusti

pa prekrije zopet si oči

                                              Tadeja