spominjam se pomladi

ko sem se povzpel na vrh sveta

za pedenj vzhodno

od njenih ustnic

na horizont dogodkov

ki razpolovi vesolje

na točko brez povratka

ki zajame pot svetlobe v krog

ni višje hitrosti od nje

kjer večnost mine v trenutku

ko sila težnosti krivi prostor-čas

do odpovedi zakonov fizike

na stran srca

in spominjam se jeseni

ko sem spoznal

da lahko prek tega vrha

uide le tema

Y