Pod krili metulja se skrijem,
da ponese me drugam.
V sanjski svet,
nekam,kjer še nisem bila.

Metulj vzleti.
Zaprem oči
in zrak me nežno poboža po obrazu,
mi osveži čutila in SRCE.
Ponovno začutim vznemirjenje v trebuhu,
od razburjenja mi vzdrhti srce.
Koliko časa že ni?
Ne vem več,
od nenehnega hitenja sem utrujena.
In povozil me je čas.
Otopela sem,sedaj pa se ponovno prebujam-
in ŽIVIM.
Spoznavam,da je sreča v drobnih stvareh-
kot so rože in otroški smeh,
ples z dragim in njegove iskrice v očeh……….

In da sem spoznala,da lahko več naredim zase,
za kvaliteto svojega življenja ,
sem se le morala skriti-
pod krili metulja.

Kala