Z veseljem povabiš
sobotna jutra
v zgodnje metafore dne.
Tišina si umiva oči.
Povsem enako
te objemata senca in luč.
V molčečem ognju
zarišeš obris besed,
izmikanje odgovorov,
skrito navezanost vedno istih vprašanj:
Še nosiš v sebi pesem dreves,
podpis kamnov,
kuštravost vetra,
mimobežnost rek?
Zaporedje sončnih žarkov
na pajčevini novembrskih meglic
se mehko lesketa.
OP, kje le pobiraš vse te čudovite besedne zveze?
Čestitke!
LP, mcv
MCV !
Malo pobrskam med kamenčki, listjem, meglicami...se vedno kaj zanimivega najde :)))))))
Ampak, mislim, glede na tvojo poezijo, da je bilo tole le retorično vprašanje in da sama prav dobro veš, kje rastejo ;) besede...
:) Lep pozdrav, OP
Ob potoku, od tebe se lahko učim, redko kaj tako lepega zraste na mojem zelniku
Vseeno iskrena hvala.
LP, mcv
Pridružujem se mnenju mcv ... enostavno prekrasno doživljanje sobotnih juter ... verjetno še katerega dne ... ko nikamor ne hitimo in "smo", tako kot si čudovito zapisala, kako in kaj ...
LP, spominčica
čudovito , enkratno , neponovljivo .......no tu se pa moj besedni zaklad konča........škoda ......ker bi še lahko hvalil......:))))
lp Mojmir
ps. res je čudovita
modricvet, spominčica, Mojmir :)...hvala...preveč me hvalite...veseeeeeeela!!!!
Sobotice so res zakon, včasih zanalašč vstanem zgodaj...in se lahko po mili volji obiram, zatikam, lenarim...in se mi nikamor ne mudi...in pride na obisk kakšna pesem...ali pesniki...
Ah!!!
ps. :))))))) OP
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!