Moj svet je od zadnjič v Modro zavit;
ubita noč čuti, kaj to pomeni.
Sem dolgo visela pripeta na steni,
lovila resnico, ta gluhi privid.

Enakonočje se v jutro je streslo.
Čakala ga nisem, svet bil kar tam.
Mar diha, umira vsak res čisto sam?
Ne, mene je skupaj s tabo odneslo.

Odkar sem Nič v Modro sobo sprejela,
Drugačne zasuke prinaša nov dan.
Rada bi prazna v modrem lebdela ...

Obrnem zapestje, prozorna je dlan.
In ... nikdar pobožati te ne bi smela!

V kulise vsakdana te skrivam zaman.

Lidija Brezavšček - kočijaž