Poezija, kot ljubezen,

ti neslišno zdrsne pod kožo.

Tam se ugnezdi,

počiva, razmišlja.

Draži te in ščiplje.

Vznemirja.

Potem nenadoma izbruhne,

kot ogenj, ki se noče pogasiti,

kot vulkan, ki se noče zajeziti.

In bruha, bruha …

Utihne.

Izgine v vsakdan,

kot življenje.

V vsaki tvoji celici ždi,

v vsakem rojevanju jutra,

v prismojenem golažu,

v samogovorih, med česanjem las.

V vzgojo otrok, se tiho priplazi.

V cestne svetilke ponoči,

se zaganja kot nežni metulj.

Med službenim sestankom,

ti pomeša vrstice.

Razpiha ti vrstni red življenja

in te naposled,

spravi v red.

Silva Langenfus