Siva pot s tlakovanimi jeziki.

Tam  se stopala zatikajo v

ozke zareze, kjer mrgoli

na tisoče črnih hroščev,

 z majhnimi ostrimi usteci

se zagrizejo v lice kože in ne

popustijo, ne odnehajo.

Zagrizejo se globoko v meso,

ti pa ne moreš seči z roko

med tihe, temne špranje.

Tvoje roke so prevelike.

tvoje noge so mrzle,

zebe te, ti pa se ne moreš

premakniti. Ljudje hodijo

mimo, sklanjajo obraze,

zapirajo dežnike, se smejijo,

objemajo, ljubijo ali molčijo.

Hodijo mimo tebe.

Bežijo.

Tudi ti bi rada zbežala, pa

te je napol že prerasla nežna,

mlada trava, ki tiho poganja

med stičišči tlakovanega telesa.

Skoraj te je že prerasel mah,

prilepljen z vekami na kamnito telo.

Zapiraš veke, nanje polagaš kamne.

Dlani razpreš poleg glave.

Glavo skotališ na srce.

Srce streseš na ulico.

Silva Langenfus