Če jokala bi grenke solze-zate

in po vročem licu zdrsele in padle

bi na tla, zemlja bi se napojila,

kot žejni strastno popije dlan,

od sonca segrete, kalne vode;

zemlja, bi se nahranila,

kot lačni uteši lakoto s krajcem

suhega kruha; kot bi zagrizel v dišeč

ravnokar iz krušne peči vzet topel, bel kruh;

zamlja bi se zahvalila...

Če jokala bi solze sreče-zaradi tebe

in ko le te kanile bi na tla,

zemlja kot, da je zastrupljena,

ostala bi pusta, kot da že

sto eno leto ni užila dežja.

Še pekoča kopriva ne bi pognala,

niti rdeče trnje, niti modri osat.

Dež ne bi orosil plodna tla

in njih ne bi vzklila štiriperesna detelja.

Moje solze sreče še puščavo bi osušile,

orkester igrati brez dirigenta pustile,

kaplice, ki bi jih prestregla,

še ljubezni do tebe ne bi utopile.

AnaNeja