ostal si
brez upanja
poln melanhonije
srečen obroč
v verigi življenja
verigi ki se trga
počasi  člen za členom

stojimo ob tvoji gomili
razjokani a srečni v srcu
še eden manj

kot da se ne zavedamo
da bodo nekoč jokali z nasmehom
nad nami
metali uvele rože
v naše jame
in hitro odhiteli
na sedmino
kakor mi sedaj

upanje je nekaj
kar največkrat umre
čeprav zadnje
in ko umrl bo zadnji človek
ne bo zadnji
za njim bo umrlo
upanje

Mojmir