Nocoj zvezde zamujajo,
mesec je zaspal namesto,
da bi svetil in hujšal ljudi,
rime so izginile
in skozi okno se vali črnina,
ki jo preganjam s svečo
in blago molitvijo,
da jutri ne bo več sivi dan.
Pesem današnja je dolgočasna,
leze počasi pred očmi,
kakor stonoga po listu.
Zravnam telo v držo mrliča
in zaspim skoraj brez diha.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!