Ko zareže v prsi nemoč,

se zbojim za srce.

Poslušam njegovo plašno trkanje.

Izgublja glas med snežinkami.

Izgublja moč nad ljudmi.

Zavedam se epiloga.

Zajedajoče igre posedovanja.

Vse ali nič, vse ali nič….

Kaj dobim, če dam ?

Zakrčen zven vprašanja

se širi po venah.

Poslušam od zunaj.

Pokrita z debelo plastjo

ošabnih zamisli.

Z napačno predstavo

o barvah mojih korakov.

Nesluteno zaupam umetniku,

ki s tresočo roko ustvarja

mimo mojih zamisli.

Pozabiva na zlate niti pričakovanj.

Natrgano prejo umakniva od kolovrata,

ki uničuje tišino.

V kateri živiš.

Sandra Kocijančič