[i]... je čas že, da so na ogled poslani – bili že šestnajst let so zakopani globoko pod papirnato gomilo, v preteklost, še dandanes mi nemilo ...[/i] [b]SONET SPOZNANJA[/b] Na nebu jasnem zvezda se leskeče, A jaz še v pismo zrem, ki vanj sem zlila Vsa grenka čustva, ki so me težila, Odkar sem zapustila stezo sreče. Nato sem pismo tebi odposlala, Ki bivaš v kraju, kamor pot ne vodi; Ki bivaš v kraju, kjer le misel blodi; In sem odgovora srčnó čakála. In mine dan in noč v pričakovanju, A upanje vsak dan mi bolj umira, Ko sŕce kloni bridkemu spoznanju, Da kakor cvet, ki se čez dan razpira, A mraz in veter ga umorita v spanju, Moj duh zaman si k tebi pot utira. [b]SONET HREPENENJA[/b] Moj duh zaman si k tebi pot utira Kot žarek sonca skoz' visoke krošnje, Kot nežna bilka trave v času košnje, Kot kapljica v puščavi brez izvira. Kot bel oblak, ki veter ga preganja, Kot žitno polje, ki v tišini niha, Kot gozd, ki v zelenini mirno diha, Me zasleduje misel nevsakdanja. Kako bi rada k tebi se privila, Zaupala ti svoje vse skrivnosti; Kako gorje bi rada pozabila, Ki zapolnjuje dneve mi bridkosti. Pa vendar vem, da sem te izgubila – In s tabo tiste srečne dni mladosti. [b]SONET OBUPA[/b] In s tabo srečno zarjo – sij življenja, In s tabo cvetna polja obsijana, In s tabo gnezda, s pesmijo postlana. In kot odkruši skala se z ostenja, Sem padla v dno, kjer votla noč prebiva, Kjer iz globin se plazijo spomini In kjer v brezčasni, prazni se tišini V obupu porojena plaho skriva Negibna žalost, ki me zdaj obdaja. A kadar sončni žarek zablodeli Posije sem, prinese košček raja, Se zdrami duh že zdavnaj otopeli In se zave, da tisti le, ki vztraja, Bo prebolél, kar nékdaj so mu vzeli. [b]SONET VZTRAJANJA[/b] Bo prebolel, kar nekdaj so mu vzeli, A rana v sŕce, v dušo bo vklesana In bol iz misli pač ne bo pregnana, Ko iz daljav spomini bodo vreli ... Bo prebolel, saj vredno je živeti In pluti s tokom izpod površine, Saj kakor dobro, tudi húdo mine, Zato se splača vztrajno potrpeti. Ker čas, ki zdaj živiš ga, bo spoznanje, Da svetu pač ne moreš ubežati, Če se zavijaš v čudovite sanje; In kadar v njih ne moreš več ostati, Ko te dosežejo skrbi vsakdanje, Se z njimi spoprijeti moraš znati. [b] SONET ODLOČITVE[/b] Se z njimi spoprijeti moraš znati, Četudi je srcé še razbolelo, Četudi upanje je otopelo, Ne smeš življenja krutosti se zbati. Zato bom iz omame prazne vstala, Spogledala se bom z življenja smislom, Ki nanj sem pozabila s tistim pismom, Katerega sem davno ti poslala. Če v tvojem sem spominu obledela Kot bežna znanka, ki te ne zanima, Bom svojo rano s časom prebolela. In ko odnesla te bo misli plima, Ko znova bom na novo zaživela, Bo elegije zadnja sled le - rima.

Aleksandra Kocmut - Kerstin