Cvetele bodo nove  vrtnice pomladi,

znova bo čas nadaljeval svojo utrjeno pot,

nova  moč bo dajala nov smisel upu,

ranjene misli in solzave oči bodo odšle.

Sprehajala se boš sama ob gozdni poti,

dano ti bo še eno življenje v celoti,

samo da vedela boš, da si preživela,

dala skozi pekel in stopila nazaj na zemljo.

Ne obupaj, ker upanje čaka,

čaka, da zmagaš.

In kogar ljubiš boš lahko ljubila

še dlje in še bolj.

Jaz ljubim že danes in včeraj sem tudi,

kadar on zaspi mu kuštram lase in gladim čelo,

ko pride zora me objame sam in odpelje

v svoj svet večnega srca, ves predan meni.

IŽ-lev