je bila tišina.

Globoko zadrta v najbolj skrčene žile.

Posajena vame,

s silo razkrečena med porušene kosti.

Tišina, ki pušča odmeve,

kot zven kovinskih palic,

ki bičajo kamen.

Groba tišina,

kot morilsko orožje je sesekljala

žensko nežnost v nerazpoznavno grud.

Ščipala,

grizla,

vrtala

in gomazela.

Najprej v trebuhu,

nato se je preselila v prsi,

v glavo,

v usta.

V misli.

Vrača se,

kot izgubljeni bojevnik,

v želji razkriti krvave dlani.

Poklekniti pred žrtve z blagoslovom odpuščanja.

Silva Langenfus