Kot ptica selivka se vrnem v svet.

Ti povem, kdo sem.

Ti podarim košček zadnjega življenja.

Te povabim na ples v maskah.

Kot neozdravljena norost

se prikradem v tvoje sanje.

Ti zaplešem iz sreče.

Svoje ude bom ovila okrog tvojega pogleda

in te zaslepila pred realnostjo.

Svetlobo zapičim na tvoj prazen grob.

Uničim tvoj oklep.

Svojo pesem ljubezni prinesem na oltar.

Za dar neskončnosti.

Pritajeno skrčim želje v nove vrstice.

Spet bom prišla.

Brez starih gub na obrazu.

S ponošenimi sandali.

Z zaustavljenimi pričakovanji.

S polomljenim zavedanjem časa.

Tistega dne boš tam.

Čakajoč na usodo. Sam.

Ne potrebuješ razgleda za prostranost.

Ne stopal za korak,

Ker je čas drugačen.

Ker je prostor nepoznan.

Spet pridem.

Sandra Kocijančič