Brišeš kapljice, polzeče preko utrujenega pogleda.

Vitice objema,

potrebujejo oporo na poti v svetlobo.

Izprano srce, v prsih.

Ovito v toploto upanja.

Gladiš brazde,

ki kot na zorani njivi,

pričakujejo novo kalitev.

Napojene s solzami,

s semeni upanja,

z atomi življenja,

morajo roditi sonce.

Popravljaš mi pogled,

daješ mi kar potrebujem,

ne kar si želim.

Ustvarjaš novo, umetnik.

Boliš, a s temi barvami mi rišeš mavrico.

Ožete spomine spreminjaš v ključe,

ki odpirajo skrivnosti zapahnjenih vrat.

Menjaš osebe, kot letne čase,

nastavljaš pasti, kot divji lovec.

Puščaš me v temnicah,

hromiš zavedanje,

menjaš prepričanja.

Zaustavljaš vse ne-je,

postavljaš vprašaje in klicaje.

Izpral si me !

Sandra Kocijančič