Črna zavesa pada na preoblita tla.
V teh trenutkih spokoja
se delčki nedoživetih hrepenenj
sprehajajo in drenjajo,
črna zavesa odstira tančico
pravega jaza.
Sprehajaš se po žarkih proti sredici,
plavaš, vdihavaš, objemaš neresnično.
A predstava je končana,
bela jasnina zapre upanje
in misli so zopet mirne.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tonja Jelen
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!