Ko narišeš svoje lice

in obrišeš z njega prah,

si narišeš svojo sliko,

veš, da si le mehek mah.

Strogo bičan od poganov,

ki pričarajo ti čas

svetlih domačij in novih pojmov

se zaveš, da si izgubil glas.

Kličejo te gozdna pota,

ko po cestah melješ noge;

misliš na kamnite steze,

ko gradiš preklete proge.

Ko preorješ parafraze

in zamenjaš luč v nov dan,

se postaviš na obzorje

in takrat si zopet sam.

Čas prežene ti vse misli,

ko v delu otopiš;

star zaveš se trudne noge

in se v raj odkotališ:

spet si zemlja, spet si kamen.

jozezvokelj