Ptice pod mojim oknom
se milo sprehajajo,
v gruči iščejo zavetje,
ljubkujejo se s perjem,
blaženo ščebetajo.
Skozi okno jim
vržem košček svojega srca.
Takrat izgubijo razum,
dostojanstvo in ptičjo naravo.
Zblaznijo.
Na koncu si izkljuvajo oči.
Do zadnje drobtinice.
Do zadnjega diha.
Do drugega okna.
Drugega mesta.
Drugega srca.
Lepa!
Do vsakega srca :)
LP, OP
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Silva Langenfus
- 04. 11. 2011 ob 11:13
- Prebrano 967 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 265.17