Zjutraj, ko budi se dan,

ko noč tiho odhaja,

ko ptice znova dobijo zalet

in biseri se svetijo na soncu,

še bolj kot v temačnem,

takrat spet začnem dan od začetka,

spet ugriznem v rdeče jabolko

in spet me Bog postavi na Zemljo.

Z zobno pasto in ščetko ločujem

zobno oblogo iz noči,

sčistim kožo od pota,

se spet oblečem

in odidem dnevu

naproti.

Kadar sem sama se sprašujem:

kje si?

IŽ-lev