Nekaj padlega vidim v tvojih rokah,
nekaj za srednjeveške izterjevalce,
nekaj za moškega na luni,
nekaj za Indijance z vzgojenim sifilisom
in krompirjem.
Nikjer ni danosti,
ki bi presekala tnala potreb in nabuhlosti.
Jaz - omet človeštva razpadam dalje.
Kdo bo budil z zvoniki
in umrl z mrliči?
Nekaj trenutkov smo tiho,
zemlja hrešči z gramofonskimi iglami na odpadu,
odvisni in odvajani.
Kdaj si se zares zazrla v tišino
in je tudi ona ostala tiho?
odlična!
lp S.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Nemo
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!