Na travo prekrito z listjem pogrnem odejo. Pogled se mi ustavi na grobem lubju starega hrasta, kjer sta skoraj tri metre nad tlemi jasno vidni začetnici M + D. Mateja. Moja večno zasanjana sestra, ki je še na svoj šestintrideseti rojstni dan, ki smo ga praznovali na onkologiji verjela, da bo močnejša od bolezni in da bo veselo živela z modernim gospodom Darcyjem, ki  ji ga bo usoda že od nekod prinesla na pot.

V grlu me pečejo ostanki  izjokanih solz. Zraka ni. Nalijem čaj. Najprej v njeno skodelico. Topel, sladek vonj belega jasmina omehča hlad oktobrskega dopoldneva. Čaj teče, teče po skodelici na krožnik. Strmim v ingverjev piškot, ki se počasi in nemočno razpušča. Odprem Prevzetnost in pristranost. Tako kot vsako leto tridesetega oktobra, ji preberem njej najljubši govor gospoda Darcyja. Nemo premikam drgetajoče se ustnice. Po devetih letih žalost nima več glasu.

Dlani skrijem globoko v rokave pletene jopice, čelo naslonim na kolena. Listi na hrastu se eden za drugim vdajajo premoči vetra. Padajo name kot poročni konfeti,  samo da sem jaz na pogrebu.

Karumi