Pozdravljena, Ksenija, se mi zdi, da bi pesem delovala mehkejše in tudi bolj prepričljivo brez klicajev. Zdaj me nekako sili v "kričanje", če jo berem naglas. Tudi s prejšnjo tvojo je tako. Premisli, kako bi zvenela pesem, če bi namesto klicajev (ali le na res zaznamovanih mestih) uporabila pike?

Lp, Ana

Pozdravljena Ana!

Ti pesmi morata kričati, morata biti trdi, saj sta odsev težkega časa v boju z rakom. Takrat ni bilo mehkobe in nežnosti! Bil je bes, razočaraje, grenkoba, trpljenje in preklinjaje. Bilo je zavračanje objemov, tolažilnih besed in obiskov. Bilo je "sovraštvo" do vseh okrog nje, ki so bili zdravi!

Ti dve pesmi sta odsev nekega težkega časa, ki sta ga doživljali moja hči ( levkemija) in nekoliko let prej moja teta, ki so ji zelo zgodaj odstranili dojko.

Absolutno ti verjamem, Ksenja, da je bilo grozno, da se je komaj dalo preživeti, da  sesuje človeka, in da je še posebej težko, če to od blizu vse ponotranjiš.

Postavlja pa se vprašanje, kako to funkcionira v literaturi, pesmi, ki je nastala ob takih doživljanjih?  Pesem ima po objavi sama svoje življenje, s katerim - edinim - lahko (pre)priča ali pa ne. 

Skratka, klicaji niso sporni iz vsebinskega ali doživljajskega ali osebnega vidika, ampak iz vidika literarnega izdelka.

Lp, Ana