V pretesnem krogu

se vrtinči misel nate,

teta Emica.

Okus tiste pomladi

je kot mračno dvorišče začudenja.

Po senčni gladini slovesa

se vzpenja žalostni bršljan

v odseve tvoje prekmurske pesmi.

Ostrina novice

globoko zarezana v zamegljena ogledala,

v prstne odtise že minulih dni.

Postaran marmor zlatih črk.

Med zvezdico in križem

leta, zaprta v kamnit čas.

Nikjer več ne pleše tvoje neizgovorjeno.

Le ptice v mojih očeh

prhutajo zate v daljave spomina.

ob potoku - Majda Kočar