V možganih mi žveči kot krava 
in poka mehurčke, 
in zraven vozla nemogoče 
kombinacije živčnih končičev 
(možgane imam čisto zavozlane). 
Nato jo začutim v pljučnih mehurčkih. 
Napihuje jih do skrajnosti, 
nato se skrije v srce, v levi prekat, 
in tolče po njegovih stenah. 
Stisne me za grlo 
in se mi polula v oči, 
me potegne za nos 
in mi začne puliti dlake na jeziku. 

Potem jo požrem, 
nerojeno, nedano, neslano.

GigiDubois