Sprašuješ me, zakaj ne hodim več na tvoj grob.

Zakaj sedim tu zgoraj, na klopi, visoko nad pokopališčem.

Pod menoj valuje mehkoba plamenov,

drobnih, drhtečih prič premnogih smrti.

Več jih je, teh živih plamenov, kot je mrtvecev pod njimi.

Naj prižgem svečo, v spomin na vse, kar me je vroče vezalo nate?

Ali pa boš spet pustila le svoj pečat v strjenem vosku izgorelih sveč?

Naj vsako leto znova preštevam svoje smrti,

ki tavajo po meni in cvrče, v dežju, iščejo izhod?

Ne vem, ne vem, če je mehkoba pod menoj dovolj gosta,

da se vržem vanjo, preden zaspim.  

Ostajam tukaj zgoraj, na klopi, visoko nad pokopališčem.

Sama.

Kdo lahko mrtvemu zameri, da noče še enkrat umreti?

Ignis