Ob soncu žge me misel prihajajočega vetra,da
z njim spojim pod vejami drevesa se s teboj
svobodna misel nesrečnega dekleta po
končanem delavniku utrujenih pacientov
zmasirana čustva vsega bolečega,
vriskanje ušes trpečih čustev na stolu pred, med menoj
dodati toplino na prsa,
pobožati skrivljeno konico,
začiniti poljub z točko, ki te popelje do angelov
ni le sla po tebi, je želja po kriku
kje si, ko te iščem
kje si, ko te potrebujem?
Umiram za te, si sijoče sonce!
Tadeja
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tadeja Ošaben
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!