Predstavljaj si, da ti izza temena sije sadež,

velik kot pest ali pomaranča, ki meče luč

na vse, česar se kdajkoli lotiš.

Ne ukazuj besedam, kako naj stojijo.

Premlada si še, da bi se prelevila v absolutistko,

to je za tiste ljudi, ki jim drugega ne preostane.

Sadež za teboj naj sije v mehkobi in

preseva vse, kar se te dotakne.

Pazljivo razpri oguljeno knjigo in beri.

Kot bi se ti razodevalo poslovilno pismo,

tako bodi pazljiva - ne izpusti niti vrstice.

Videla boš, vse knjige so napisane

kot ena sama in še to

barva pomaranča nad tvojim temenom.

Dognala boš, da nisi monarhinja,

ampak navadna tlačanka, ki se

pokorava črki zakona, zapisani

v vedno eni in isti pisavi v vseh knjigah.

Zarisuje jo vlažni dah na tvoji šipi,

pišemo jo dežne kaplje in naše

koprene, da te uspavamo

(tebe in tvoj absolutizem)

in nenazadnje, da bi nam končno verjela,

da ne vemo, kaj pride jutri

in da nismo krive za današnji hlad.

Nebo nas je izvrglo, zato poznamo

monarhe, tavamo po poledici njihovih zablod.

Ne odganjaj nas tako puhloglavo,

morda boš tudi ti kdaj potrebovala

koga, da ti izmije obraz.

Pazi, pomaranča ti bo padla na glavo -

glej no, pa si se nasmehnila.

Medtem ko pišeš svojo knjigo,

naj ti sije kot krona, da se ji

črke pokorijo in priklanjajo.

Kajti ni hujšega od državljanske nepokorščine,

kot bi morala že sama dobro vedeti.

Ne postani, prosimo te, kot ihtavi tirani

nad cvetoberom slovenskega pesništva,

ampak pazi na pomarančo,

da bodo besede osvetljene,

stavki prežeti s sokom

in oviti v dišečo membrano,

ki izniči cigaretni dim.

yoyoba