Po svetu hodim zdaj vesela

saj sreča me še večja je ujela,kot če na lotu nagrado bi glavno

zadela.

Izpolnila se je želja moja tiho skrita,

da tudi jaz lahko bi prijatelja imela.

Ker upanje bilo to ni zaman pesem ta naj bo le zanj.

Že legal na zemljo je mrak, tistega groznega julijskega dne,

ko prav na robu samotnega mostu sem stala

in pogum zbirala,da v deročo, mrzlo reko bi se jaz

pognala.

"Z bogom rak, adijo vsem, ki imena vaša sem zaman klicala.

Z bogom ljubi, ki ki srce sem ti in dušo dala, a ti odšel si

brez slovesa, ko si izvedel kaj me čaka."

A glej ga zlomka- prav v zadnjem hipu me zgrabil je nekdo

tako močno,da sem padla prav hudo, na trdo to zemljo.

Sprva bes, srdita jeza in jezero solza.

Le kdo si neki ti, neznanec mi? in od kje ti ta pravica,

da vtikaš v tuje se stvari?!

Odgovora mi nisi dal, le roko svojo meni si podal

in ponudil mi še ramo, da na njo sem prislonila

mojo trudno glavo.

Sedla sva za tem na rogovilo, kjer ubesedila vso sem

svojo bolečino.

"Vem,da hudo ti je in ni pošteno, a navkljub vsemu

ne bilo bi prav in ne pošteno, da vržeš se v reko!

Le pogumno zdaj ti dvigni glavo in se v boj z boleznijo podaj,

jaz pa, če želiš seveda bom ob tvoji strani stal, ti moralo

dvigoval."

Raka smo sežgali,roge mu pokazali,prsi sem nove

si sama sem smela izbrati, v dušo vrnila sta se mir

in toplina.

Ker vem,da brez tebe ne bi zmogla, bom vse skozi se trudila,

da te ne bi izgubila, ker upam,da nekoč pa le morda, dobroto to

ti bom lahko vrnila.

Za enkrat pa drugega ne morem, kot, da rečem:

Peter, HVALA!, čeprav vem, da beseda ta, je

tisočkrat premala!

SREČNA

Andreja Piliček