Objel si me v žalost,
v poljub skril nedotaknjene besede,
svoj vonj pustil v mojih laseh.
Nisi me poklical ti;
klicale so te moje misli, cel večer.
Skoraj bi zamudil, čeprav veš,
da zate nikoli ni prepozno.
Ostajaš v zimi, ki jo že čutim,
vonjam, slišim.
To ni lanska zima
ali tista, ki prihaja.
To je zima,
ko si me iz žalosti objel v veselje,
se smejal moji norčavosti,
ljubil moje smejoče oči,
moj vonj, moje lase.
Že takrat si ostajal v njih,
ko si se poslavljal.
Dihala sem te
celo zimo ...
in zdaj se spet vrača,
vonj po tebi,
vonj po zimi,
vonj po - želim se ljubiti.
Kako bi me ustavil - ne vem.
Kako bi se ustavil - ne moreš,
ker te v sebi kličem kar naprej,
še ko preneham.
Ne odgovoriš, pa ti oprostim.
Ne govoriš, pa se vseeno pogovarjam s tabo.
S čim si me opil tisto zimo,
da me tvoj objem še danes mami?