ODA PRIJATELJU

Po svetu hodim zdaj vesela

saj sreča me še večja je ujela,

kot če na lotu nagrado bi glavno zadela.

Izpolnila se je želja moja,tiho skrita, da tudi jaz lahko,bi prijatelja imela.

ker upanje bilo to ni zaman,pesem ta naj bo le

zanj.

Že legal na zemljo je mrak,tistega groznega dne,

ko prav na robu samotnega mostu sem stala

in pogum zbirala,da v deročo,mrzlo reko

bi se jaz pognala.

"Zbogom rak,adijo zdaj vsem, ki imena vaša

sem zaman klicala.

Z bogom ljubi,ki sem dušo in srce ti dala,

a ti odšel si brez besed, ko si izvedel kaj me čaka".

Vse skupaj raje sama tukaj bom končala,

kajti smrt me vsekakor čaka.

A glej ga zlomka,prav v zadnjem hipu

me zgrabil je nekdo tako močno,

da sem padla prav hudo na trdo t.o zemljo.

Sprva bes,srdita jeza in jezero solza.

Le kdo si neki ti, neznanec mi in od kod ti ta pravica,

da vtikaš v tuje se stvari?

Odbovora mi nisi dal, tiho,brez besed si sprva,

tam ob meni stal in roko svojo mi podal.

Potem ponudil si še ramo, da na njo sem

prislonila, mojo trudno glavo.

Sedla sva za tem na rogovilo,kjer ubesedila vso sem

svojo bolečino.

"Vem,da hudo ti je in ni pošteno, a navkljub vsemu

ne moreš in ne smeš se vreči v reko.

Le pogumno zdaj, ti dvigni glavo, in se v boj z

boleznijo podaj, jaz pa,če želiš seveda

bom ob tvoji strani stal."

Raka smo sežgali,roge mu pokazali,

prsi sem nove si smela sama izbrati,

v dušo vrnila sta se mir in toplina.

Ker vem,da brez tebe ne bi zmogla

se vse skozi bom trudila, da te ne bi izgubila

in nekoč ti bom dobroto to, morda lahko vrnila.

Za enkrat pa drugega ne morem,kot, da rečem

Peter hvala, čeprav vem,da beseda ta je tisočkrat

premala.

SREČNA 

Andreja Piliček