Čakam deklico s pomarančami.
Čez mestne uličice bo prišla
kot sapa v valujoče vetrocvetke
iz nasipin aprilskega neba.

Prišla bo. Lunolasa parižanka,
nekomu mati, ljubica in hči,
v škrlat odeta venera-madona
z bakreno srebrnino čez oči.

Prišla bo. S pomarančami v dlaneh,
na prsih bo gorela žegnana
kopriva in zveličanje v očeh
in njena usta bodo brez besed.

In njen pogled bo (menda) bakrenel
kot plezajoči mesečev obraz;
prikupna bo in jaz jo bom želel,
objel, zagorel, stisnil in prižel ...

Dišala bo po mladem gorskem vetru
kakor da bi stopila izpod tuša;
in njeno lice bo umito v etru
kot je umito lice vsake muze.

Jaz bom romar in ona bo Gospa
na sivih tlakih - s pomarančami;
v salonarju bo trkala ob tla
in krilo bo razkrivalo kolena.

Mrož