SENCE V OMARI

Na tilniku čutim

mrzle roke.

Morda mrtvi prihajajo pome,

morda oni spuščajo strašne glasove

in mi pojejo levite,

ko iščejo pravico v nedolžnosti.

Ko duh sonca reži se v megli nad reko,

drevo odmetava listje,

tako

kot ljudje puščajo svoje sence

 v moji omari. 

malapoetka

Lucija Lotus Mlinarič

Poslano:
23. 10. 2011 ob 20:51

Dobrodošla med nami, malapoetka. :)

Nekaj malega o pesmi:

zakjuček je močen in me je najbolj pritegnil, pravzaprav se mi zdi neverjetno dober. Potem pa me zmoti ena stvar, ki mi jo je pokazala moja prva učiteljica slovenščine - kako lahko nek verz/beseda grozljivo zniža nivo pesmi in uniči njen celoten potencial. Pri tebi je tako: imaš obetaven začetek, izjemen konec, vmes pa imaš tole:

morda oni spuščajo strašne glasove

in mi pojejo levite,

ko iščejo pravico v nedolžnosti.

torej imaš en grozljiv kliše - strašni glasovi, ki ga je dobro čim prej zamenjati, da ne bo več najšibkejši člen verige; nadalje ti pojejo levite, kar sicer ni tako zelo moteče, ampak mislim, da bi nekoliko drugače ubesedeno lahko bilo še dosti bolje, nazadnje kazi pesem še pravica v nedolžnosti, še ena tisočkrat opevana stvar, ki ob sencah v omari nima kaj iskati. Predlagam torej, da se še nekoliko posvetiš pesmi in izpiliš teh nekaj stvari. Če želiš, seveda; stvar je vedno v avtorjevih rokah ...

Bodi dobro in še enkrat dobrodošla na pesem.si,

Lucija

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

malapoetka
Napisal/a: malapoetka

Pesmi

  • 23. 10. 2011 ob 19:11
  • Prebrano 512 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 290.9
  • Število ocen: 8

Zastavica