Na tilniku čutim
mrzle roke.
Morda mrtvi prihajajo pome,
morda oni spuščajo strašne glasove
in mi pojejo levite,
ko iščejo pravico v nedolžnosti.
Ko duh sonca reži se v megli nad reko,
drevo odmetava listje,
tako
kot ljudje puščajo svoje sence
v moji omari.
Dobrodošla med nami, malapoetka. :)
Nekaj malega o pesmi:
zakjuček je močen in me je najbolj pritegnil, pravzaprav se mi zdi neverjetno dober. Potem pa me zmoti ena stvar, ki mi jo je pokazala moja prva učiteljica slovenščine - kako lahko nek verz/beseda grozljivo zniža nivo pesmi in uniči njen celoten potencial. Pri tebi je tako: imaš obetaven začetek, izjemen konec, vmes pa imaš tole:
morda oni spuščajo strašne glasove
in mi pojejo levite,
ko iščejo pravico v nedolžnosti.
torej imaš en grozljiv kliše - strašni glasovi, ki ga je dobro čim prej zamenjati, da ne bo več najšibkejši člen verige; nadalje ti pojejo levite, kar sicer ni tako zelo moteče, ampak mislim, da bi nekoliko drugače ubesedeno lahko bilo še dosti bolje, nazadnje kazi pesem še pravica v nedolžnosti, še ena tisočkrat opevana stvar, ki ob sencah v omari nima kaj iskati. Predlagam torej, da se še nekoliko posvetiš pesmi in izpiliš teh nekaj stvari. Če želiš, seveda; stvar je vedno v avtorjevih rokah ...
Bodi dobro in še enkrat dobrodošla na pesem.si,
Lucija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: malapoetka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!