Ko ni ga več, je človek
kar naenkrat le spomin;
ne več telo, le duša, speta
v vencu bolečin,
in solze v nas, ki silijo
navzven, navzven,
so le odraz nečesa,
ki imena mu ne vem.

To, kar ostane, ni ne križ
ne votlost krst,
ni hladen kamen, šopek rož
in črna prst -
a v nas živi, cveté,
in ko nam je hudo,
je tu kot mirna misel,
kot svetlo notranje oko.

Če prideš v sanjah, pridi lepa,
snežnih las;
naj nezaznamovan s smrtjó
bo tvoj obraz,
da spomniš na minulost me,
ko sva bili
le vnukinja in babica,
ki za ročico jo drži.

Aleksandra Kocmut - Kerstin