Za daljnim hribom že zahaja sonce,
žareča krogla na poletnem nebu.
Ljudje, ki so bili prišli k pogrebu,
razšli so se že zdavnaj na vse konce.

Na hribu cerkev - temna silhueta -
in na zvoniku križ kot božja roka,
ki hoče vsak dan spomniti otroka,
kako življenje s smrtjo se prepleta.

Žareča zarja, kot bi zrla raj,
in prva zvezda na nebo pripeta,
srce je polno sreče, hrepenenja.

Pa vendar je drugačen tek življenja,
na hribu me spominja silhueta:
najprej je križ, potem je večni maj.

daya