Že prvi izvid PAP je bil slab. Pri dvajsetih diagnoza – rak. Kot brezposelna se je vpisala v šolo za zdravstveno nego. Iz razloga, ker je želela vedeti več... Šolo je dokončala, se zaposlila v zdravstvu, dela na tri izmene.

V začetku se je še zaupala prijateljici, mami, teti... A kar naenkrat o bolezni ni hotela več govoriti. Postala je nedostopna, zelo arogantna. Odklonila je vsakršno pomoč, prekinila stike z ljudmi, ki so karkoli vedeli. Prestala je nekaj manjših operacijskih posegov, a izvidov ni nikoli posredovala osebnemu zdravniku. Na lastno odgovornost je takoj odšla iz bolnišnice. Pa ne enkrat... Celo sama se je usedla za volan in se odpeljala domov. Nekajkrat je za to prosila prijateljico, a na njeno vprašanje o počutju je odgovarila kratko: »Če me boš peljala, me pelji, drugo te ne briga!«

Stara je 30 let. Onkologi so ji svetovali, naj ima otroka, da bo mogoče po porodu bolje. Ima prijatelja, a noče. Trmasto vztraja pri svojem. Doma je pravi pekel. Mama ji želi pomagati, a ji hči ne pusti blizu. Oče ne ve nič. Celo pretepel jo je, ker je po nekem posegu dopoldan prebila v postelji, češ, kako je lena... Z njim ne govori več. Na praznovanje tridesetletnice je povabila skoraj vso žlahto, očeta ne.  S teto sta bili prijateljici in zaupnici. Ne obišče je več, ne oglaša se na telefon. Tudi v službi nihče ne sluti, kako je z njo... Mogoče po obnašanju slutijo, da je nekaj narobe... Potrebuje pomoč. A kako pomagati???         

Macesen