Veš, kje je tišina
Veš, kje je ta prostor, kjer žalost zahaja
za sence pretežke, za brezen oboke
in leže nalahno med mrtve otroke,
ki vedno rojevajo v noč se, brez kraja?
Morda za zaklon veš, ko mrak me poišče,
še preden pogoltnost temé vase vsrka
vse, kar ni doseglo še končnega mrka
in se še sprehaja pred vhodom v grobišče
odvečnih sonetov, ki rim ne poznajo.
Vem, bil si že tukaj in ti je poznano
da prazni koraki odmeva ne dajo ...
Se spomniš na tisto tišino izbrano,
ki si mi jo pel? Zdaj kosti ropotajo.
Potegni me noter, če tam boš pred mano.
*iz spl. zbirke soneti
Lidija!
Že vsa pesem....ampak zadnja vrstica pa sploh...presunljivo, ganljivo, lepo....
LN, OP
Hvala, OP!
:)
To je v bistvu jesenski sonet, ampak tak, ki uporablja samo sive odtenke in blede in mrtve.
Sem prestavila v rožnato dlan.
LP, lidija
Lidija, ta sonet je res tak, kot da ga je narisalo oglje...ampak tudi tako lep, da se kar spomniš, kako gorijo oglarske kope...nekje vendar mora biti prostor upanja? Posebno za prostore, ki ga označuje rožnata pentljica...
:) LP, OP
Krasen, le tukaj bi popravila metriko:
ki vedno rojevajo se v noč, brez kraja?
ki vedno rojevajo v noč se, brez kraja?
LP, mcv
Ja, res je, na to me je že Kerstin opozorila, sprejemam, do sedaj nisem imela časa, zdaj pa popravljam.
Hvala, res je bolje,
LP, Lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
- 17. 10. 2011 ob 22:12
- Prebrano 1345 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 494.66
- Število ocen: 11