Odpušča vsakdo, kar naj bi odpustíl?
Ne, Gospod moj dragi, zasledíl
dosti tega na zemlji nisem, se ni bati!
Kreposten tudi jaz ne morem kar postati.
Prekleto v meni je meso takó,
da vedno išče užitek, čast samó.
Da treba v veri je živeti, vedno so učili,
a nekrepostni vzgibi so se pomnožili.
Veliko beremo, vendár se ne držimo
naúkov in maščevanje mi zato trpimo,
ker delamo, česar zavestno nočemo storiti,
pa vendar bi kristjani mi želeli biti,
ki naj živijo po postavi Božji.
A glej, ljudje so v duši ožji,
norčujejo se, pravijo tako:
saj tudi Bog vzel zase je samo
prav vse, kar je.
Kdor pravi to, ta zlaže se
Bogú. Tega on storil ni zato.
Odrešil te je z žrtvijo
in greh izvirni nam odvzel,
v katerega se vsak je ujel -
greh Adama s smrtjo večno,
da bi zveličani bili, živeli srečno.
Ni rešil nas, da bi grešili,
da Božjim se zapovedim bi izognili,
se jim upirali! To storil je zato,
da na tem svetu bi vsakdó
iz dna srca vanj veroval
in ne, da glásno ga priznal,
tam v srcu pa zatajeval.
Temveč, da bi zapovedi njegove spoštoval.
In kdor prekrši se, mislim vsaj jaz tako,
v Njem pot in mero našel bo,
da s trpljenjem in kesanjem
najde pot na novo,
to nam podarilo rojstvo je njegovo.
Oh, človek, ne skreni ti s poti,
prenehaj sebe varati.
BOG se zato je v smrt podal,
da tebe bi obvaroval,
da ti svobodno bi živel,
da, kar na pamet hodi, bi lahko počel,
delal le dobro in opustil slábo.
A ker smo le ljudje, to breme s sabo
po svetu nosimo. V bolečini isti smo rojeni,
na zemlji greha nismo še osvobojeni.
Prav vsak greši,

zato nas treba je veliko opominjati,
da moramo bežati mi od greha
in naša je rešitev in uteha,
da nujno je pláčati ga s trpljenjem
in kesanjem pravim. S hotenjem
iskrenim zlodelo brisati, kot Kristus je učil.
Če pa se človek temu ne bo pokoríl,
potem bo konec z nami, kot me skrbi.
Nesreča se nam pomnoži
in Turek trajno, za vedno nas premaga.
Bo rekel marsikdo: sovraga,
Turka BOG rajši ima in ljubi,
krščanstvo pa pusti v pogubi.
In da BOG Turkom krivovernim
da zmago nad kristjanom vernim ...
O tem bi nekaj rad povedal:
Je že kdaj kdo očeta gledal,
kako ravna z otrokom? Če ta priden ni,
tedaj pač s šibo jih dobi.
Kadar otrok ni priden, šibe pripravi jezni oče,
da jih ima pri roki, kadar hoče
dete kaznovati in ko je nujna kazen.
In glejte, pač odpade ta bojazen,
da šibo ljubil bolj bi kakor svoje dete.
Ne, tega misliti ne smete.
Skuril bo šibo, otroka spet objel.
In isto BOG tako ravnati je hotel.
Njegá mi pravi krščanski smo sinovi;
če ne ravnamo po zapovedi njegovi
in če živimo v grehu in sramoti,
Turkov zares se bo, in ne le po pomoti,
poslužil on namesto šibe,
da nas našeška za vse grehe, hibe,
ki jih imamo. A vendar on potem le né bi
teh Turkov groznih jémal k sebi!
ampak bi šibo to sežgal,
za vedno proč od sebe dal.

...

*odlomek pesnitve iz Slave vojvodine Kranjske

(iz stare nemščine prevedla  prof.  Doris Debenjak, v rime spravila Lidija Brezavšček, recenzija prof. dr. Božidar Debenjak)

Lidija Brezavšček - kočijaž