SEDANJOST NI NIČ DRUGEGA
KOT PRETEKLOST,
KI JO POŽIRA PRIHODNOST.
(Haruki Murakami, Kafka na obali
Shimimin, že enkrat prej...)
Dva tolmuna sta, bistro-kalna.
Zgornji, Preteklost,
spodnji, Prihodnost.
Vmes najkrajši lijak,
Sedanjost, zbita v Trenutek.
*
V lijaku Trenutka sem.
Stojim ali drsim?
Snovno hotenje me vleče
iz ponikle preteklosti
v še neobstoječo prihodnost.
*
V lijaku tiči Kamen Prehoda.
Samo za trenutek
smem stopiti nanj...
In že me nese Čas,
pretakajoča se Večna voda.
*
Izmuzljiv trenutek si, Sedanjost!
Pol koraka naredim
s kamna zdrsnem,
drvim, moram naprej
v nov tolmun brez proda.
*
Za kratko obvisi, pribit na kamen,
Trenutek. Večno samo edini.
Tako kratek, da se smeji. Meni.
S prehoda zdrsim
iz nekoč Prej v nek Naprej.
EPILOG
Zadaj barvasti spomin,
prebavljena resnica
zapečatene, povoskane zgodbe:
Nekoč je bilo...
Spredaj morebitne sanje,
neopredeljivo spolzki Upam.
Le naprej, po ravni črti!
Načrti do gotove smrti.
Sedanjost ni nič drugega
kot preteklost,
ki jo požira prihodnost... Lidija Brezavšček - kočijaž