Potopljena v jedro skrivnostnosti,

zaznavam telo, pahnjeno preko prepada.

Slike otroštva,

zapečatene prizore,

pekoče besede,

skozi solze povešene poglede,

si oblačim za lebdenje v noči.

Natrgano slovo votlega znanca,

se sestavlja v vzvišen pogled

z verande domačnosti.

Tu se ptice ne selijo.

Vrtnice cvetijo pozimi.

Lahko se te dotikam.

Tu si,

brez ograjenih vrtov,

brez mejnikov strahu.

Besede skrivnostno izvirajo

in se poigravajo v dišečem objemu.

Strele, ki udarjajo med naju,

me prebujajo v jutranjo norost.

Brez pomisleka si nadenem zakrpan križ.

S tvojo sliko pred očmi,

s tvojim parom kril.

Še tisočletja in vsa nebesa gredo z menoj.

Z Bogovi, Angeli, s teboj.

Nočem se rešiti spon,

ki jih vztrajno vežeš okrog mojih rok.

Ne pretrgaš želja duše.

Vztrajno izgubljam razumnost.

Iz dneva v dan se vračam,

v neželene sanje.

Ljubim jih, z enako gorečnostjo, kot tebe.

Živim jih z enako spontanostjo,

kot sta prvi vdih in zadnji izdih.

Sandra Kocijančič