drvimo kot bedaki skozi ovinke
po strminah in v globine
brez čelad in karbona nezaščiteni
a nas ne skrbi

vseeno vam je kdo umre
kdo zavozi ali pade iz ovinka

mi drvimo proti dnu
ki smo ga dosegli že davno
sedaj rinemo globje in globje
kot zlatokopi brez orodja

le vas pet stoji visoko na razglednem stolpu
čaka na zlato ki ga prinašamo iz rovov
potem nas pahnete še globje
kjer naj bi bilo še več zlata
(mislim da smo ga porabili že pred sto leti)
in ste veseli vsakega grama samo da ga dobite
tudi sedaj ko imate skladišča polna hočete več

sedaj niste več ljudje
niste več kapitalisti ne demokrati
postali ste inkvizitorji grobi in neizprosni
a ranljivi in bolelo bo
zelo bolelo

Mojmir