Štih,štih,štih….
se zareže pesem motike v jutro.
Kmet se dvigne,si obriše potno čelo
in opazuje meglo,ki se dviga nad zemljo.

Sonce vzhaja.
Kmalu bo vroče,on pa ima še toliko…..

S pogledom objame košček zemlje,
ki je samo njegov,
košček,ki presneto malo rodi,vzame pa preveč..
Mnogo preveč….

Vse ti dam,si misli,
ti pa mi ne povrneš niti toliko,
da bi lahko nahranil otroke.
Hrane je malo.
Otrok-preveč.

Reže jim kose kruha,
ki so tako tanki,
da se skozi njih vidijo solze na njegovem licu.

Želi si le eno-
človeka dostojno življenje zase in svoje najdražje.

Ali zahteva preveč?

Štih,štih,štih….
se nadaljuje pesem motike v jutro………

Kala