Ne boš me videl jokati,
veš, res ne bom žalostna...
Le včasih, za zaprtimi vrati,
se nekaj v meni preda.

Če enkrat me videl boš tako...
stopljeno, zamrznjeno, bedno,
me hotel boš čisto spoznati
in nič bo Nič za vedno.

Bi srkal takrat sladko, nujno
potrebo po tebi iz mene?
Bi božal srce, tisto gladko, bujno
ki stokrat ob tebi ovene?

Ne bi! Vem, da lepo me hočeš
in mehko in tvojo in srečno.
Ker tudi ti jokati nočeš,
boš v najinem Vmesju za večno.

Zato vedno sijem pred tabo.
Žareče oči in sončen nasmeh
bom vsakič prinašala s sabo.
Zate ne jokam, veš, nisem na tleh!

Lidija Brezavšček - kočijaž