kalila si se
na maratonu vulkanskih izbruhov
iz sebe izžemala
še zadnje sokove razuma
in z vrči usihajočih studencev
polnila kozarce novih izvirov
ki so gasili iskre
v plamenih gorečih spominov
odrgnine ob spremstvu
tvojih najdražjih v prostrane dimenzije
so butale v ledene gore
in se celile ob njihovem stapljanju
v odtavanih dušah si zibala bolečine
dokler nisi končno spoznala
trepetlikavih zračnih namigov
da si še tu in zajemaš sapo
ter tečeš
(počasi, a vztrajno)
Poslano:
13. 10. 2011 ob 22:34
Spremenjeno:
19. 10. 2011 ob 12:27
Lepa pesem Spominčica:)
v veselje mi jo je bilo brat:)
Lp, Lea
Lea, najlepša hvala.
Vedno znova prihajam do spoznanja, da sem "sama" tista, ki mora poskrbeti za vsako "novo jutro", kljub vsemu, kar nam življenje prinaša ... le tako lahko osrečim svoje najdražje ... , ki jih še imam ... , čeprav moram priznati, da mi ne uspeva vedno tako, kot bi si želela sama in drugi ... upanje, ja to je ta pravi odgovor in vztrajnost ... ( ne daj se Ines ... , si rada rečem ... ).
Tudi jaz rada prebiram tvoja ustvarjanja in všeč so mi tvoji doživljaji v Hiši ob potoku ...
LP, spominčica
Čudovita pesem, ki poboža dušo a te obenem spomni, na prvinsko bit v nas vseh.
fides, hvala.
LP, spominčica
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: spominčica
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!